Fotografije so simbolične.

Kot smo že poročali, bodo na prihajajočih volitvah na narodnostno mešanem območju slovenske Istre svojega predstavnika znova izbirali tudi volivci z priznano volilno pravico kot pripadniki avtohtone italijanske narodne skupnosti. Pred vsakimi volitvami se ob tem znova pojavljajo vprašanja o vpisih v posebni volilni imenik za manjšinskega poslanca in o tem, kako poteka postopek priznanja te volilne pravice. 

Posebnost volitev manjšinskega poslanca je, da volilni imenik ne nastane samodejno. Ker je volivcev razmeroma malo, lahko že manjše spremembe v imeniku pomembno vplivajo na razmerja sil na volitvah. Posameznik mora zato najprej podati izjavo o pripadnosti italijanski skupnosti, nato pa komisija presodi, ali izpolnjuje pogoje za priznanje posebne volilne pravice. Postopek določa zakon o evidenci volilne pravice, ki komisijam nalaga, da odločajo na podlagi določenih meril in po pravilih upravnega postopka.

Prav vloga komisij pa odpira vprašanja o preglednosti sistema. Komisije so namreč ključni 'vratarji' volilne pravice, vendar je v praksi pogosto nejasno, po katerih merilih presojajo pripadnost italijanski narodni skupnosti. Kritiki opozarjajo, da bi lahko bila njihova neodvisnost vprašljiva, saj so povezane s sistemom samoupravnih narodnih skupnosti na območju Ankarana, Kopra, Izole in Pirana in torej imenovane s strani politike. Iz odgovorov skupnosti izhaja, da komisije imenujejo sveti lokalnih samoupravnih narodnih skupnosti, ki so sami politično izvoljeni organi. To pomeni, da o priznanju volilne pravice odločajo komisije, ki jih imenujejo organi, del istega lokalnega političnega prostora, kar je ena od točk, na katero opozarjajo kritiki.

Ob tem se pojavljajo tudi očitki, da komisije, ki odločajo o priznanju te volilne pravice, delujejo selektivno: do nekaterih naj bi bile zelo stroge in od njih zahtevale različna dokazila, medtem ko naj bi bile do drugih, ki naj bi bili povezani z lokalnimi političnimi krogi, bistveno bolj ohlapne.

Merila so zapisana, praksa ostaja manj vidna

Vprašanje znanja italijanskega jezika je eno ključnih. Prav tu se pojavljajo tudi očitki, da naj bi nekateri dobili volilno pravico, čeprav italijansko sploh ne govorijo ali pa zelo slabo. V izolski skupnosti so v odgovoru zapisali najbolj neposredno: ves postopek priznanja posebne volilne pravice se vodi v italijanskem jeziku, zato je po njihovih navedbah znanje italijanščine potrebno. Komisija lahko vlagatelja povabi tudi na narok.

Pri drugih treh skupnostih je odgovor bolj posreden. Italijanski jezik omenjajo kot del identitete skupnosti in kot enega izmed elementov presoje, ne izpostavijo pa ga kot absolutnega pogoja v vsakem primeru. To obenem pomeni, da je formalni okvir presoje sicer primerljiv, način razlage in poudarki pa se med komisijami v praksi lahko razlikujejo. To pomeni, da si nekdo v Kopru lahko bil vpisan v volilni imenik, v Izoli pa mu te pravice ne bi priznali.

Vse štiri skupnosti poudarjajo, da komisije delujejo na podlagi zakona in internih pravilnikov oziroma poslovnikov. V Izoli navajajo, da so svoja merila sprejeli že 19. septembra 2018 in jih objavili tudi v uradnih objavah. Skupnosti v odgovorih poudarjajo podobna merila o tem, kdo se lahko vpiše v volilni imenik italijanske skupnosti: dolgotrajna in trajna vez s skupnostjo, skrb za ohranjanje identitete, kulture in jezika ter sorodstvene vezi do drugega kolena v ravni vrsti z osebo, ki ji je bila volilna pravica že priznana.

V izolski skupnosti so merila opisali najbolj konkretno. Po njihovih navedbah se upoštevajo materni oziroma prvi jezik italijanščina in oziroma ali italijanska kultura, znanje italijanskega jezika in vključenost v italijansko skupnost, pa tudi sorodstvena vez z že priznanim upravičencem, ob znanju italijanščine. Dodajajo, da v praksi komisija preverja sorodstvene povezave, vključenost v življenje skupnosti ter jezik in kulturo vlagatelja.

V Ankaranu, Kopru in Piranu odgovarjajo podobno in obenem poudarjajo, da komisija presoja pogoje celovito in da odločitev ni odvisna od enega samega merila. Komisije lahko zahtevajo dodatna dokazila in se z vlagateljem povežejo neposredno.

Prav ta del postopka ostaja za zunanjega opazovalca najmanj pregleden, opozarjajo kritiki. Merila so zapisana zelo široko, zato puščajo tudi precej prostora za subjektivno oceno komisije. Poleg tega pogoji niso jasno zapisani kot obvezni, ampak z oznako 'ali' 'ali' (na primer: ali materni jezik italijanščina ali znanje italijanskega jezika), kar pušča zelo veliko svobode pri določanju, kdo je upravičen do volilne pravice, rezervirane za pripadnike italijanske skupnosti.

Zapisniki obstajajo, javnost pa vanje nima vpogleda

Na vprašanje o dokumentiranju odločitev vse skupnosti odgovarjajo podobno: zapisniki se vodijo, sklepi oziroma odločbe se sprejemajo, dokumentacija se arhivira in hrani v skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov. V Izoli navajajo, da so vse odločbe oštevilčene in vodene po številki zadeve, dostop do dokumentacije pa je omejen na člane komisije, tajnico oziroma odgovorne osebe v postopku. Ob tem poudarjajo, da gre za občutljive osebne podatke, tudi podatke o narodnosti, naslovu, rojstvu in kontaktih, zato ti niso javno dostopni. Tudi v Ankaranu, Kopru in Piranu poudarjajo, da je dokumentacija dostopna pristojnim organom v okviru njihovih zakonskih pristojnosti, ne pa splošni javnosti.

To pomeni, da formalna sled odločanja o tem, kdo lahko voli kot pripadnik italijanske skupnosti obstaja, a javni nadzor nad vsebino teh odločitev ostaja zelo omejen.