Jamarji tržaškega jamarskega društva Eugenio Boegan so po dveh desetletjih vztrajnega raziskovanja v jami Luciano Filipas pri Fernetičih dosegli izjemen preboj. Na globini 302 metrov pod površjem so odprli novo okno, iz katerega so le deset metrov nižje prvič uzrli reko Timavo.
Do prelomnega trenutka je prišlo 23. januarja, po kar 874 obiskih in spustih v navpično brezno, ki so ga jamarji poimenovali po Lucianu Filipasu. Leta raziskav, kopanja, odstranjevanja materiala, meritev in natančnega popisovanja so se obrestovala z enim najpomembnejših speleoloških dosežkov zadnjih let.
"Ni pomembno, koliko časa smo delali na tem, pomembni sta vnema in vztrajnost, ki smo ju vložili v raziskovanje, ki je danes odprlo novo pot do vode," so zapisali člani društva ob razglasitvi odkritja.
Odkritje novega okna nad Timavo presega zgolj speleološki ali geološki pomen. Gre za pomemben prispevek k razumevanju enega najbolj kompleksnih hidrogeoloških sistemov v Evropi, ki že stoletja buri domišljijo raziskovalcev.
Dolga zgodovina raziskovanja Timave
Raziskovanje podzemnega toka Timave ima na Tržaškem dolgo tradicijo. Že sredi 19. stoletja so zaradi potreb po vodi v času gospodarskega razcveta začeli sistematično raziskovati kraške globine. Prvo okno nad Timavo so leta 1841 odprli v jami Labadnici pri Trebčah, kjer reka teče 329 metrov pod površjem.
Na drugo odkritje je bilo treba čakati kar 158 let – leta 1999 so člani društva Boegan pod vodstvom Filipasa naleteli na tok Timave v jami Lazzaro Jerko. Tretje okno so marca 2024 odprli jamarji društva Società adriatica di speleologia v jami Luftlock pri Trebčah, na globini 300 metrov.
Četrto okno pri Fernetičih
Današnje odkritje predstavlja četrto znano okno nad Timavo. Člani društva Boegan so od leta 2006 svoje raziskave usmerili v jamo pri železniški postaji pri Fernetičih, ki je znana že od 18. stoletja, prvič pa so jo raziskali leta 1894.
Čeprav je bila začetna odprtina globoka le 8,5 metra, je že takrat vzbujala pozornost zaradi nenavadnih pojavov ob močnem deževju. Iz globine so se slišali jasni zvoki podzemnega vodotoka, iz jame pa je močno vel zrak, ki je dajal vtis, da jama 'diha'. V naslednjih letih so jamarji z večjimi premori izvajali dolgotrajna in finančno zahtevna izkopavanja ter vrtanja. Leta 2024 so dosegli globino 260 metrov, nato pa z intenzivnejšim delom še globlje – do 302 metrov, kjer jih je pričakalo žuborenje podzemne reke.