Ekipa, ki je posnela Vrnitev v pekel.

Snemalec Sandro Dokić (na fotografiji v zgornji vrsti drugi z leve) je bil takrat del ekipe, ki je delala na terenu, skupaj z italijanskim novinarjem Antonijem Capuozzom (drugi z desne) in legendarnim snemalcem Igorjem Vučićem (prvi z desne). Ko danes govori o tem obdobju, ne uporablja velikih besed, ampak pove preprosto, kako je bilo. Na teren je prišel zelo mlad, brez posebne priprave, v času, ko so ekipe iskale snemalce. “Bil sem star 21 let. Potrebovali so ljudi in smo šli. Vedno več se je širil ta pekel in normalno je bilo, da si šel dol, se vrnil in šel spet nazaj," pove. To ni bila ena zgodba ali ena reportaža, ampak stalno vračanje na isti kraj zločina.

"Bili smo dol, prihajali domov, počivali in se vračali spet nazaj." Ritem pove največ o tem, kako je delo potekalo. Ni bilo občutka, da se stvari zaključujejo, ampak samo premor in ponoven začetek. Sarajevo je bilo stalnica. Vedno iste ulice, isti občutek, da se lahko v vsakem trenutku nekaj zgodi. Na terenu ni bilo prostora za razmišljanje. "Tam si lahko samo gledal in snemal. Ni bilo filozofije. Kar si videl, si posnel." Ni imel časa za analizo. Moral je reagirati takoj. Če je kaj zamudil, je zamudil.

Markale je tržnica v Sarajevu, ker je bilo v dveh ločenih bombardiranjih ubitih skupaj 111 ljudi. To so sledi tega zločina danes.

Sarajevo ni bilo "samo" vojno območje, ampak mesto, kjer so ljudje poskušali živeti naprej. "Prideš v ulico, kjer so ljudje čakali v vrsti za kruh, in spet vidiš, kaj se je tam zgodilo. Danes je tam mogoče samo oznaka, ampak ti veš." Razlika med tem, kar vidijo danes, in tem, kar so videli takrat, ostane. "Na Markalah danes ljudje hodijo mimo, ampak ti veš, kaj je bilo tam." Za nekoga, ki gre danes mimo, je to samo lokacija, za nekoga, ki je bil takrat tam, pa ne.

Takrat so verjeli, da ima njihovo delo smisel. Da lahko s tem, kar pokažejo, vplivajo na stvari. "Naša želja je bila, da pokažemo, kaj se dogaja. Da bi nekdo to ustavil, če ima možnost." To je bil tudi razlog, zakaj so šli tja. Danes pa to pove precej bolj racionalno neposredno. "Nismo uspeli nič narediti. Posnetki so šli ven, ljudje so videli, ampak nismo uspeli nič ustaviti."

Toni Capuozzo in Kemal.

Med vsemi zgodbami pa ena še posebej izstopa. "Prišli smo v bolnišnico in so nam povedali, da tega fantka ne morejo rešiti, ker nimajo pogojev. To je bil mali Kemal. Njegova mama ga je držala v naročju, ko je padla granata. Geler je šel skozi mamo, njega pa je poškodovalo. Njemu so morali nogico odrezati pod kolenom," pove poln empatije. Takrat so se z ekipo odločili, da ne bodo samo snemali. "Rekli smo, da ga bomo odpeljali ven. Dali smo ga dobesedno v torbo od kamere, v kufer, in ga peljali čez vse checkpointe, brez dokumentov." To ni bila več naloga novinarske ekipe, ampak človeška odločitev na terenu. 

Skupina pogumnih ljudi, ki je rešila malega dečka iz obleganega Sarajeva.

"Ko smo prišli na mejo z Italijo, so že vsi vedeli za tega otroka. Bilo je veliko novinarjev. Policisti so dvignili rampe in nas spustili naprej. Niso nas niti vprašali nič. To je ena redkih stvari, kjer lahko rečeš, da si nekomu res pomagal," kar upravičeno ponosno pove. Kemal je potem odraščal v italiji, kjer je zanj skrbel prav Toni.

Pri tej zgodbi je bil Dokić del ekipe zi novinarjem Tonijem Capuozzom in snemalcem Igorjem Vučićom, ki sta bila za italijanske medije med najbolj prepoznavnimi obrazi poročanja iz Sarajeva. Capuozzo je kot reporter spremljal ljudi na terenu in njihove zgodbe, Vučić pa je s kamero beležil prizore, ki so danes del arhiva vojne. Dokić je z njima delil iste razmere, iste poti in pogosto tudi ista tveganja.

Pomembno vlogo je imelo tudi sodelovanje z italijanskim mediji, za katere so pripravljali prispevke. Ekipa iz Kopra in širše regije je imela prednost, ker je razumela oba jezika in okolje v katerem so bili, kar je bilo na terenu ključnega pomena. Če nisi razumel, kaj se dogaja okoli tebe, si bil lahko hitro v težavah, razlaga Dokić takratne razmere. Kombinacija njihovega znanja in dela za velike medije je omogočila, da so grozote iz Sarajeva dosegle širšo svetovno javnost.

Ko danes govori o vojni, ne ostane samo pri Sarajevu. "Danes vidiš Ukrajino, Gazo in Iran. Vidiš, da se nismo nič naučili," pove. Po njegovem mnenju se stvari ponavljajo, konflikti se menjajo, logika pa ostaja ista. "Vedno so neki interesi in vedno so ljudje tisti, ki to nosijo." To je pogled nekoga, ki je že bil tam (na mestu dogajanja).

Toni Capouzzo spet na mestih zločina (dobesedno) med snemanjem dokumentarca.

Film Vrnitev v pekel (Ritorno all’inferno) izhaja prav iz teh izkušenj. V ospredju sta Toni Capuozzo in Igor Vučić, ki se po tridesetih letih vračata v Sarajevo in ponovno obiščeta kraje, kjer sta poročala v času obleganja. Film združuje arhivske posnetke iz tistega časa in današnje obiske istih lokacij, s čimer pokaže, kako se je mesto spremenilo in kaj je ostalo. Projekt je nastal v produkciji Mediaseta in temelji na osebni izkušnji ljudi, ki so bili takrat v mestu. "Po 30 letih se vrneš in vse to znova podoživljaš," pove Dokić, ki se je tudi sam soočil s tem, kar je (v glavah) ostalo.

Dokumentarni film obuja eno najbolj dramatičnih poglavij novejše evropske zgodovine, kar dolgo obleganje Sarajeva, ki je trajalo od 5. aprila 1992 do 29. februarja 1996, v katerem je bilo ubitih več kot 12.000 in ranjenih več kot 50.000 ljudi, večinoma civilistov, nedvomno je. Prva javna predstavitev dokumentarnega filma režiserja Roberta Burchiellija 1992 – 2022: VRNITEV V PEKEL v Sloveniji bo v torek, 24. marca, ob 18. uri v palači Gravisi Buttorai v Kopru. Po njej bo sledila razprava z ustvarjalci in novinarji, ki so bili del teh zgodb, med katerimi bo tudi Sandro Dokić.